ne, čebulna čabata ni zmagala na današnjem panelu treh rustikalnih copatlov, ki sem jih kot predvozače četrtkovega kosila zamesil in napekel za ekipo zemante. delila si je častno drugo mesto z gorgy gorgeous plesnivo sirno izvedenko, po radostnih vzklikih in prikimavanju se je na vrh povzpela….
…. ma ja, predvidljivo in logično in in čisto na mestu, no, da, tista s taggiasca prodotto di liguria olivami. mislim, jasno in zicersko zato, ker sem v testo vlil vso oljčno olje, kar ga je tegelc vloženih oliv vseboval. dobro podmazan kruh se je res jedel kot vse popolne stvari – suvereno – nonšalantno – egotrip – samostojno, brez parčkanja z ne vem čim, ker je popolnost pač enostavno enostavna, kolikor se da. nič enostavneje od tega.
recept seveda prileti z nekajdnevnim zamikom, premišljen, pretehtan in razdeljen.